Slovenščina
Deutsch
English
Italiano

Dobrodošli na MotoHit.si


  • UVOZ RABLJENIH MOTORNIH KOLES
  • DOBAVA MOTORNIH KOLES PO NAROČILU
  • KOMISIJSKA PRODAJA MOTORNIH KOLES IN OPREME
  • DODATNA OPREMA
  • STARO ZA STARO
  • OSNOVNI PODATKI

    Delovni čas

    PON - PET:9:00 - 18:00
    SOBOTA:8:00 - 13:00
    NEDELJA IN PRAZNIKI ZAPRTO

    Kontakt

    MOTO HIT KRŠKO
    BOHORČ FRANC S.P.
    CESTA KRŠKIH ŽRTEV 59
    8270 KRŠKO
    SLOVENIJA

    GSM:041/708-498

    040/708-498

    040/708-499


    Telefon:05/996-44-89
    Telefax:07/490-44-41

    info@motohit.si



    Dolomiti


    BILI SMO V DOLOMITIH Z MK POSAVJE

    DATUM 15.,16. IN 17. JUNIJ 2007

    V petek ob 6.00 zjutraj smo se dobili pred trgovino MOTO HIT v Krškem, pojedli rogljičke, spili čaj ali kavo in se kar hitro odpravili na pot. Šest motoristov in dve sopotnici smo krenili proti Kranjski Gori, kjer smo imeli prvi postanek za malico. Malo smo še poklepetali in krenili na bencinsko postajo ter naprej proti Trbižu in na avtocesto do Tolmezza.

    Pogled na temne oblake, ki so se razgrinjali pred nami, ni bil nič kaj obetaven.

    Naslednji postanek smo imeli na prvem prelazu Passo della Mauria (1295 m). Precej zaprt pogled na okolico, zato se nismo obotavljali in krenili proti Cortini d Ampezzo. Kmalu so nas zajele prve dežne kaplje in odločili smo za kosilo. Ob cesti na poti proti Cortini smo poiskali prvo restavracijo, kjer smo odšteli 115 € za 8 porcij makarončkov (TRIS) in kozarec pijače.

    Zunaj je še kar deževalo, zato smo se odeli v dežne kombinezone ter polni optimizma krenili naprej. Ni trajalo dolgo, ko se je nekoliko zjasnilo in že smo vlekli kombinezone iz sebe.

    Pot smo nadaljevali po veliki dolomitski cesti z imenom La Grande Strada delle Dolomiti. Glavna znamenitost sta dva zelo lepa prelaza Falzarego (2105m) in Pordoi (2239m).

    Pri spuščanju v dolino se je nebo povsem zaprlo in ponovno je začelo močno deževati. Na hitro smo se zopet plastificirali in želeli čim prej do prenočišča.

    Prevzelo nas je mestece Canazei, raznobarvne fasade hiš in hotelov, polno prelepih fresk, zelo urejena okolica, prijazne ulice…….Žal se nismo ustavljali, ker je preveč deževalo in nimamo nobenih posnetkov.

    Prebili smo se do Bolzana in nato po avtocesti odhiteli do mesteca Lana, kjer smo imeli rezervirano prenočišče v penzionu An der Mayenburg. Prijazna lastnica nam je ponudila zelo lepe sobe in nam postregla z obilno večerjo. Sprva smo bili postreženi s špageti in bili smo prepričani, da bo to vse (spet makaroni…), a sledila je še glavna jed. Dobili smo še pohano meso, pomfri in solato. Na koncu pa še sladica (sladoled ali pa šnopček). Utrujeni, v upanju na lepše vreme naslednji dan, smo šli spat.

    In prebudili smo se v sanjsko jutro, brez oblačka.  Neučakani in nadvse navdušeni nad novimi podvigi smo prosili za zajtrk pred osmo uro zjutraj. Zopet presenečeni nad obilno obloženo mizo smo si popolnoma napolnili želodčke in nekaj minut čez osem krenili proti vrhuncu naše začrtane poti, na prelaz Stelvio (2757m).

    Krenili smo južno od Lane, proti Bormiju čez Passo Tonale in Passo Gavia, ki nas je fascinirala. Ozka cesta, kot kolesarska steza nas je vodila do vrha, kjer je še vedno nekaj snega. Pogled na gorovje je res nepopisen. Ne veš kam bi se obrnil in kaj bi poslikal, to je resnično treba doživet.

    Nakupili smo nekaj spominčkov, naredili nekaj fotkic in se spustili v dolino. Ni nam bilo jasno kaj več še lahko pričakujemo ob vzponu na najvišji vrh v Dolomitih na Passo Stelvio.

    Lepa široka cesta nas je iz ovinka v ovinek zopet peljala na površje, ki uresničuje vse fantazije in ponovno prevzame. Pogled v dolino pa vedno znova pokaže na vijuge, ki se nizajo v zavozlanih nadstropjih. Na kratko, stoj, glej in uživaj….

    Na vrhu smo si vzeli čas za malico in za nakupe.

    Polni pričaranih vtisov, smo se spustili v dolino in krenili nazaj proti Meranu. Bili smo kar hitri in ostalo nam je še kar nekaj dneva. Ustavili smo se na hladni pijači in razmišljali ali bi šli nazaj v Hotel in si vzeli nekaj časa za počitek ali pa bi naredili še en podvig na prelaz Passo Rombo (2509m) ali tako imenovan sanjski prelaz. Na podlagi vsega videnega in doživetega tisti dan, smo si bili enotni, da nas vleče še tja.

    V Meranu smo krenili severno in kar hitro vozili, da se čim prej povzpnemo še na zadnjo točko. Večerja nas je čakala ob sedmi uri in zato se nam je mudilo.

    Zopet smo doživeli nekaj novega, drugačnega….res lep pogled na zeleno hribovje, cesta vzidana v skalo, tuneli, na vrhu pa je že pošteno hladilo. Prišli smo do meje z Avstrijo, koča je bila zaprta. Bili smo že pošteno utrujeni, zato smo se po isti poti spustili nazaj v dolino.

    Že na poti gor smo opazili vlečnico, ki je povezovala kočo ob cesti in večjo hišo visoko na hribu preko soteske. Nazaj grede smo se ustavili, da si jo ogledamo. Naleteli smo na staro gondolo, ki komaj da drži samo sebe, kaj šele kaj drugega (bog ne daj človeka). Nekaj smeha, dve fotografiji in hitro na večerjo.

    Utrujeni, pa vendar zelo zadovoljni smo ob polni mizi zbirali vtise celotnega dne.

    Ta dan smo naredili 450 km in to večji del samih vzponov in spustov po zavozlanih ovinkih.

    Zmagali smo….

    Nekateri so kljub napornemu dnevu, potegnili še malo v noč, spili pivo ali dva ali tri.

    Sicer pa dovolite, da vam še na kratko predstavim člane posadke.

    Za veliko smeha in dobre volje sta znala poskrbeti G.Bin, ki se zelo rad razgibava in telovadi na motorju, celo zadrgo na hlačah si zna zapet med vožnjo, ter Ga. Zvonka, ki mu je rada nagajala ponoči. G. Bandit je poskrbel, da je večji del poti in utrinke iz našega druženja skrbno spravil na trak. Da baje zelo glasno smrči, nam ni mogel potrditi njegov cimer mali Ninja, ker on spi tudi ko streljajo v neposredni bližini. Kadar  je zelo utrujen, pa obstaja bojazen, da zaspi tudi na motorju.

    G. in Ga. Novinec sta preizkušala živce Ge. Zvonke, ki je pri svoji simpatični starosti izkoristila priliko in švignila mimo vseh, polagala ovinke in tako sproščala napetost, ki jo je dražila pri občasnem cincanju. Toda G. in Ga. Novinec sta dokazala, da nista od muh in zadnji dan pokazala vse svoje vrline na motorju. Čestitke obema za dobro vožnjo in pogum.

    In še G. in Ga. Gold sta bila z nami. Poskrbela sta, da so nas Zlata krila ptice GPS, vedno pripeljala na pravo pot. Toliko o članih. Če niste razumeli, potem niste bili zraven….

    Naslednji dan pa smo se vračali nazaj domov. Po zajtrku smo se poslovili od lastnice, se zahvalili za dobro ponudbo in malo pred deveto krenili čez Bolzano na prelaz Passo di Gardena, ki smo ga spustili na poti prvi dan. Verjamete ali ne, toda po vsem kar smo že videli, nam bi lahko bilo pošteno žal, če se ne bi povzpeli še na ta vrh. Lahko bi rekla, da smo tukaj lahko prvič videli tisti zares pravi Dolomitski pogled na pogorje, ki se je dvigalo pred nami kot kakšni osamelci in ki spominjajo na ameriško Arizono. Ostali smo brez besed, odkimavali, češ da to ni več mogoče….pa vendar je. Težko je opisati vse te občutke, ki jih lahko samo doživiš če si resnično tam. Popolnoma te prevzame prav vse do koder ti seže pogled. Noro !

    Kmalu smo prešli še prelaz Valparola in zopet čez Falzarego proti Cortini. Tokrat smo jo obšli po zgornji strani čez Passo Tre Croci.

    Zdaj pa dovolj prelazov, gremo domov. Malo pred jezerom Lago Misurina, smo se ustavili še na kavi v lepi restavraciji v gozdičku in nato krenili proti Auronzu, nazaj čez Tolmezzo na avtocesto in v Kranjsko Goro na pozno kosilo.

    Iz Kranjske Gore smo krenili direktno do Sevnice, se ustavili še na pijači, dokončno potrdili da je bilo vse skupaj nepozabno, da smo bili dobra ekipa, da smo se odlično ujeli in da se čim prej ponovno dobimo in doživimo nekaj kar nam bo zopet pognalo kri po žilah.

    Naj bo ta opis vsem tistim, ki ste bili zraven v lep spomin, vsem ostalim pa navdih, da čim prej zajahate svoje jeklene konjičke in krenete na pot.

    Hvala in srečno na cesti.



    Oglejte si še:



    Powered By CMSimple | Izvedba Viljem Tomažin

    © MOTO HIT KRŠKO